Angel za bolečino

Bolečina je oster trzaj

puščice na neusmiljenem loku.

V živo tkivo poseže,

prag bolečine preseže

pri ljudeh in pri bogu.

Tedaj se angel bolečine skloni

nad ranjeno tkivo,

nad rano živo,

da jo s sapo omili

in s krili nadkrili.

A ne pomaga.

Bolečina je tu, ki zmaga,

zmeraj,

od rojstnega joka do ure kasne.

A takrat, ko sama v sebi ugasne,

pride ponovno angel neskončno mil

in reče: Konec je, dosegel si cilj.

Bolečina postane mila,

nič več je ne bo, nikoli več,

človek je rešen, nič več mu ne hasne

ne v dobrem ne v zlu.

A tam blizu že šotori odhodu stojijo,

po dolgem času z znaki miru.

Angel jih pazi.

Pavčkova pesem briše moje solze, nežno pomaga prenašati bolečino ... 

a bolečina še ni mila, potrebno bo več časa, da bodo enkrat, en dan žalost premagali lepi spomini, nežne misli in hvaležnost za vsak skupni trenutek ... hvaležnost, da sem, ker brez tebe me ne bi bilo ... 

Tiho, čisto tiho si se poslovil, preprosto zaspal ... 

Jaz pa berem tvoje pesmi ... 

mile, radožive in spodbudne, pesmi, ki slavijo življenje ...

Kot tale:

Sprehod krepi telo in dušo

in misli, ki hitijo s tabo.

Rože cvetijo zate

žarek sreče bdi nad tabo,

sreča prijazna, 

lepota, ki žari ti iz oči in srca.

Čudovito  je ustvarjeno vesolje,

naš čas pa natančno odmerjen,

prepusti se mu in glej, 

da najdeš nekoga, ki imel ga boš rad.

( Alojz Adolf Pirec)

Od vseh tvojih pesmi so roke prevzele, so rezale, lepile, sestavljale in čez nekaj časa sem ugledala ... mandalo, življenja krog, pojem molitve, meditacije in zdravljenja ...

Nekateri se mandalam prepustijo z barvanjem, moje pa so se z barvami povezale čisto drugače ... 

Naj v njih tvoje pesmice žive!

Hvala ati ...

za življenje

in za ljubezen!

Naj vama bo z mamico lepo tam za mavrico ...